Senca, ki jo nudijo bioklimatske pergole, je res več kot sem pričakovala. Še sončim se lahko, ne da bi me opeklo ali pa bi mi bilo prevroče. Tisti, ki je to izumil, je res genij, ki si zasluži nagrado na inovativnost. No, saj lahko, da jo je prejel, pa tega ne vem, ker nisem nikoli prej veliko raziskovala o tem.
Res me je zanimalo, ali obstaja kaj takega in ali je ta oseba res prejela kakšno nagrado. Ampak se mi bila tako lena in tako sem uživala na soncu, da me bioklimatske pergole, niso niti najmanj več zanimale, kakor pa toliko, kolikor delajo popolno senco, k je ravno pravšnja. Še do kuhinje se mi ni dalo, da bi si skuhala kavo. Poklicala sem moža, če se slučajno sprehaja, kjer po kuhinji in ima v načrtu, da si skuha kavo. Na srečo sem ga ujela, ko je bil ravno na poti za ta opravek in je še meni skuhal kavo potem se mi je pa pridružil na soncu. Ne vem sicer, zakaj se pravzaprav sonči, ker je rjav tako, kakor da bi bil kakšen mulat ne pa belec. Še jaz sem kot jogurt poleg njega, pa se sončim že nekaj dni. Ampak bioklimatske pergole vseeno delajo malce sence in je pridobivanje barve počasnejše kakor pa, če bi bila na soncu brez sence. Ker sem se pa kot majhna večkrat naučila po bridki poti, da preveč sončenja na neposrednem soncu ni najbolje, se sedaj raje pazim. Zato, so bioklimatske pergole, odlična odločitev za sončenje.
Vseeno pa mislim, da bom čez kakšen teden morala vsaj malo na neposredno sonce, da dobim še več barve. Takrat mislim, da bom imela dovolj podlage, da mi ne bo škodovalo. Vseeno bo tole sončenje, ki ha omogočajo bioklimatske pergole, prepočasi trajalo, da bom do poletja primerno rjava.