Ko se voziš po gozdnih poteh, še posebej v mokrem ali zasneženem vremenu, hitro ugotoviš, da vsak teren ni vedno prevozen. Tudi če imaš terenca. Pred dvema letoma sem sredi decembra zavil na gozdno cesto, kjer sem že večkrat peljal, a tokrat je bilo drugače. Blato, skrite korenine in sneg so naredili svoje – obstal sem. Vlekel sem nekaj ur, klical prijatelje, nazadnje pa mi je eden rekel nekaj, kar še zdaj slišim v glavi: ‘Če bi imel vitel, bi bil že doma.’
In res. Po tisti izkušnji nisem več okleval, vitel sem namestil takoj naslednji mesec. Nisem izbiral najdražjega, ampak solidnega, preverjenega in z dovolj močjo, da dvigne avto tudi iz resnih zagat. Prvič, ko sem ga preizkusil, je bil občutek mešanica spoštovanja in olajšanja. Nikoli več tiste nemoči, ko si sam sredi ničesar.
Danes je vitel stalnica na mojem vozilu. Ne uporabljam ga pogosto in ravno to je poanta. Ne rabiš ga vsak dan, a ko ga, je neprecenljiv. V zadnjem letu sem pomagal tudi dvema drugim, ki sta obstala na podobnih mestih. Ni boljšega občutka kot takrat, ko s pomočjo jeklene vrvi in malo znanja nekomu rešiš dan.
Če se pogosto voziš izven urejenih poti, pa naj bo to zaradi dela ali hobija, ti lahko povem iz izkušenj: vitel ni luksuz, je orodje. In tisto orodje, ki ga boš vesel takrat, ko vse drugo odpove.
Odkar imam vitel, se drugače lotevam poti, ki jih prej ne bi upal prevoziti sam. Ne gre za to, da bi iskal težave, ampak za to, da imam rešitev, če do njih pride. Pa ne samo v gozdovih, enkrat sem potegnil tudi sosedov kombi iz jarka po snežnem metežu. Tiste situacije ti dajo vedeti, zakaj si ga sploh namestil.
Vitel mi ni prinesel samo funkcionalnosti, ampak tudi občutek samozavesti. Vem, da imam orodje, ki me ne bo pustilo na cedilu. In včasih je to največ. Mir, ko se pelješ tja, kamor drugi ne upajo.