Več kot leto dni sem se odločala za postenje, ampak nisem vedela kdaj in kam naj ga vključim. Potem je pa prišel prejšnji teden, ko mi je telo samo povedalo, da je sedaj čas za postenje in da si ga bo vzelo.
Nekaj dni mi je bilo nepopisno slabo in nobenega apetita nisem imela. Nekaj časa sem še vztrajala in sem upala, da bo šlo samo od sebe naprej. Pa žal ni šlo in sem se morala vdati. Sledilo je postenje, ki je trajalo dva dni, potem sem bila pa do konca tedna na zelenjavnih juhah. Stanje se je zelo počasi izboljševalo in kljub načrtu, da bo postenje trajalo le nekaj dni, je trajalo dober teden. Sem se pa vsaj zelo dobro prečistila. Temu pa ne morem oporekati. Malce moram biti še pazljiva, kaj lahko jem in kaj ne, ker ne bi rada takoj začela nazaj z bolj nasitno hrano. Mislim, da je bila tista hrana odgovorna za nastanek tega. Prevelika želja po hitro pridobljeni teži je namreč terjala svoj davek in sedaj sem, kjer sem. Nauk je vsekakor naučen in od sedaj naprej bom delala na tem počasneje. Kar bo vsekakor izziv, saj se res že zelo dolgo trudim, pa ne gre skoraj nikamor.
Ampak, zdravje je na prvem mestu. Potem pa vse ostalo. Če je zdravje dobro, potem tudi ni problem pri ostalih stvareh, kaj ni tako? Tole postenje je vsekakor prišlo naproti v pravem trenutku. Boljšega si ne bi moglo izbrati. Raje to naredim sedaj, ko je veliko sveže zelenjave in sadja.
Danes razmišljam o tem, da bi po dveh tednih jedla meso in ne vem, ali si upam. Toliko časa sem navajena lahke hrane že, da me je strah, da bo meso preveč. Ampak po drugi strani mi je pa postenje, tako izpraznilo prebavni trakt, da prav čutim lakoto po bolj obilni hrani.