Vsi se zavedamo, kako pomembno je gibanje. Tako imam določen krog prijateljev s katerimi vedno pridem na kakšno idejo, ko se gre za gibanje. Tokrat smo se skupaj odločili, da gremo na dolgi pohod. Pot, ki smo si jo začrtali je bila dolga 16 km. Najprej smo bili zelo navdušeni, da smo se tako odločili. Tik preden smo začeli hoditi, pa smo začeli dvomiti, da je pot pretežka. Vseeno smo se odločili in šli. Vreme je bilo bolj slabo. Tako da smo lahko pričakovali tudi dež. Vendar se nismo dali.
Ko smo naredili prve kilometre, smo šele začeli uživati. Ker je bila pot neprestano po gozdu, je bilo res lepo. Pa še naporna ni bila, ker smo večina časa hodili po vrhu. Imeli smo dva malo težja vzpona in to je bilo to. Med potjo se je dogajalo marsikaj. Govorili smo si med seboj, kaj se je komu kadarkoli zgodilo. Imeli smo punco, ki je bila zelo utrujena in smo zaradi nje imeli kakšen postanek več. Jaz pa sem komaj čakal, da pridemo na cilj. Nikoli še nisem šel tako dolge poti in tudi mene je skrbelo, ali imam dovolj kondicije, da bom zmogel. To pot sem že večkrat želel prehoditi, vendar je nisem upal sam. Tako sem sedaj videl, kje točno pot poteka, kako je dolga, kako je naporna.
Tako si bom naslednjič upal na pot iti sam. Zelo rad imam pohode in marsikdaj, ko si želim na pohod, prijatelji nimajo časa. Sedaj poznam eno lepo pot in komaj čakam, da jo prehodim tudi čisto sam. To ima tudi svoj žar. In prav veselim se, ko bom v sončnem dnevu hodil po tej prekrasni poti.